Županovanje je pomembna stvar. Biti župan pomeni namreč veliko odgovornost. Predstavlja velik napor, mnogo dela, sklepanje kompromisov in tudi poligon za poraze. Po drugi strani pa predstavlja prestižno funkcijo. Potrebno se je privaditi tako dobrih kot slabih strani tega poklica. Biti župan je le še ena dimenzija vsakdanjega življenja, je prepričan župan občine Šmartno ob Paki. Zato poleg županovanja še vedno opravlja svojo prejšnjo službo in še vedno skrbi za rodno kmetijo ter je v prvi vrsti mož in oče. In zato ga je še vedno moč zgodaj zjutraj srečati vsega prepotenega in polnega energije na obveznem jutranjem teku. Ali vsak konec tedna na nepogrešljivem pohodu na Goro Oljko. Saj je vzdržljivost telesa osnova za vzdržljivost duha. Moč duha pa je neprecenljiva v današnjem ritmu vsakdanjega življenja, ko zmanjkuje časa in v hitenju pozabljamo na pomembne stvari ter drobne pozornosti izginjajo iz našega življenja. Na vse to Alojza mnogokrat spomni njegova 92-letna mama, ki je neizmeren vir vsega dobrega v njegovem življenju. Še vedno bistra in z vsem na tekočem je njegov prvi kritik in obenem svetovalec. In on še vedno rad prisluhne njenim nasvetom. Alojz je sploh zelo navezan na svojo družino, v kateri se je rodil kot predzadnji izmed sedmih otrok. V družini so bila tri dekleta ter štirje fantje in vedno so se dobro ujeli in razumeli.
Alojz je osnovno šolo dokončal v Šmartnem ob Paki, srednjo začel na celjski gimnaziji, a jo končal na prometni tehnični šolo. Danes je že 21. leto vodja delovne enote Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve v Rečici ob Paki. Svojo družino si je začel ustvarjati leta 1977, ko se je poročil z Mileno, ki jo je spoznal na enem izmed družabnih plesov v Letušu. Spomini na ta srečanja so še vedno sveži in lepi. A njegova družina je ob vsem lepem doživela tudi marsikaj tragičnega. Pred leti so po dolgi in mučni bolezni izgubili takrat 15-letno Andrejo. Alojz vedno rad in z neizmerno ljubeznijo govori o svoji drugi hčeri, saj jih je v družini na poseben način povezala in naredila boljše, trdnejše in močnejše. Najstarejša hči Urška pridno zaključuje študij v Ljubljani. Sin Anže je vesten srednješolec. Alojz je ponosen nanju. In onadva sta bržkone izjemno ponosna nanj, kajti Alojz je mnogo več kot le župan. Je član znamenite ekipe šmarškega nogometa iz leta 1981 – takrat se je senzacionalno uvrstila v tedanjo drugo jugoslovansko nogometno ligo in tako zabeležila enega največjih uspehov v svoji izjemni tradiciji. Kmalu zatem je ta generacija ustanovila Klub ’81, ki je kot športno društvo izjemno dejavno in prepoznavno daleč izven meja občine Šmartno ob Paki. Med svoje izjemne dosežke klubovci štejejo idejni projekt Martinove poti, ki je danes priznana planinska pot po poteh meja občine. Že več kot desetletje organizirajo znano malonogometno poletno ligo. Znani so tudi po dobrodelnih nogometnih turnirjih. Eden takih, ki je posebej ostal v spominu, je turnir iz leta 1988, ko so zbirali denar za zvonik župnijske cerkve. Leta 2002 so s humanitarnim turnirjem pomagali pri restavraciji renesančnih fresk.
Alojz Podgoršek je tudi strasten vinogradnik. Leta 1992 je v Malem Vrhu podedoval očetov vinograd in znamenito zidanico. Tam najde svoj mir in čas za premislek. Vrata njegove zidanice so na stežaj odprta, kajti resnično prijateljstvo je za Alojza Podgorška neprecenljivo bogastvo v življenju. Tako kot si je za vse dobre stvari potrebno vzeti čas, si je smiselno in potrebno vzeti čas tudi za prijatelje, pod trto ob zidanici. V prijetnem vetriču in s kozarčkom v rokah. V spomin na stare dobre čase in na te, ki še prihajajo.
Tekst je povzet iz zbornika raziskovalnega tabora Šmartno ob Paki
